Eva je mamica, ki je začela pisati dnevnik za Okrogle trebuščke med nosečnostjo. Danes je njen sinek Cene star eno leto. In tudi tokrat bomo spremljali, kaj vse že zna, pri čem je najbolj spreten, kaj se najraje igra, s kakšnimi izzivi se pri njegovi vzgoji srečujejo starši ... Brez dlake na jeziku bo spregovorila o materinski vlogi in njenem usklajevanju s študijem ter poklicem. Tedensko bomo brali o njenih družinskih trenutkih, ki bodo polni veselja, a tudi velikih prelomnic. Vljudno vabljeni k branju!
Začeli so se pestri tedni, ker sem se odločila, da bom v tem študijskem letu magistrirala. Na naši fakulteti poteka to malo drugače. Povsod moraš en mesec pred zaključkom oddati magistrsko nalogo, na naši fakulteti pa moraš do konca junija, če želiš imeti zagovor septembra. Morda bi bilo lažje, če bi imeli čas pisati še med počitnicami. Tako pa zdaj med študijskim letom hitim s pisanjem, pri tem pa opravljam vse ostale študijske obveznosti. Seveda mi bo uspelo, kaj ne?
Ta teden sem imela že nekaj intervjujev za magistrsko nalogo. Teoretičnega dela še nisem povsem napisala, nameravam ga v naslednjem. Sodelovala bom s poklicnimi gasilci, tako da sem se že dogovarjala z njimi. Njihove intervjuje bom uporabila za koristne informacije in analizo, ki je pomembna za mojo raziskavo.
Ampak to še ni vse! Bila zem zelo pridna, saj sem bila vključena tudi v skupinske projekte na fakulteti. Nikakor ne želim, da bila moja skupina v zamudi zaradi mene, ker česa ne bi zmogla ali bi bila odsotna. Na fakulteti resnično uživam. Zelo mi ustreza, da grem med ljudi. Spoznala sem nove kolegice. Na začetku me je bilo strah, da bom cel semester sama, ampak izkazalo se je povsem drugače. Sošolke pravijo, da imamo veliko obveznosti, sama pa menim, da niso takšen ''bav bav''. Vse se čudijo, kako mi uspe usklajevati časovno skrb za otroka, prisotnost na predvanjih, pisanje magistrske naloge ... Čaka me seveda še praksa. Trenutno ne občutim pritiska. Rešujejo me prosti dopoldnevi, ko pišem magistrsko nalogo in opravljam druge obveznosti na fakulteti, medtem ko je Cene v vrtcu. Ta čas dobro izkoristim.
Moj vsakdanji ritem: zjutraj zgodaj vstanem, se uredim, nato umijem, oblečem in nahranim Ceneta ter ga odpeljem v vrtec, pojem zajtrk, se usedem za računalnik, no, prej še pospravim. Zelo težko se zberem za študij, če imam razmetano posteljo, dnevno sobo ali kaj drugega. Najprej moram urediti to, potem šele začnem veselo tipkati. Včasih naredim malo več, včasih malo manj.
V tem tednu sem tudi zbolela. Zadnje čase vse bakterije in viruse, ki jih Cene prinese iz vrtca, dobim jaz. V primerjavi z mano se on super drži. Bila sem zelo prehlajena, zato sem odšla do svoje zdravnice. Pregledali so mi kri in ker povratnega klica nisem prejela, sklepam, da je bilo vse v redu. Komaj čakam poletje, da bakterije ne bodo več toliko letale naokrog.
Za dan žena smo odšle s prijateljicami v klub, kjer smo imele priložnost videti madžarsko plesno skupino moških. Nikoli še nisem bila na takšnem šovu. Bilo je zelo zanimivo, vendar je bilo na trenutke morda preveč vsega za moj okus. Ja, enkratno doživetje, bilo je zabavno. Tisti večer je skrb za Ceneta prevzel Nejc. V petek, za dan mučenikov, pa je imel on svoj večer.
Nekateri imajo občutek, da na Ceneta zelo veliko pazijo moji starši, tašča in tast, ampak je trenutno pri nas situacija takšna. Cela družina je stopila skupaj, da čim prej zaključim študij in napišem magistrsko nalogo. Nisem pričakovala, da bom imela toliko študijskih obveznosti ob popoldnevih. Preden sem rodila, sem obiskovala 1. semester magistrskega študija večinoma v dopoldanskem času, zato sem računalo na to tudi v 2. Mislila sem, da bom dopoldneve preživljala na fakulteti, ob popoldnevih pa se bom lahko posvečala Cenetu. Ampak se je to obrnilo na glavo in brez pomoči moje in Nejčeve družine nama resnično ne bi uspevalo. Obema družinama sem izredno hvaležna. Čaka nas še nekaj mesecev in skupaj se bomo potrudili, da bom vse v miru dokončala. Ko bom na praksi, še pred zaključkom magistrskega študija, bom delala samo dopoldne. Dogovorila sem se, da bom delala šest ur dnevno. Takrat bom imela več časa za Ceneta.
Fotografija: Pexels