Uporabne vsebine

Eva je mamica, ki je začela pisati dnevnik za Okrogle trebuščke med nosečnostjo. Danes je njen sinek Cene star eno leto. In tudi tokrat bomo spremljali, kaj vse že zna, pri čem je najbolj spreten, kaj se najraje igra, s kakšnimi izzivi se pri njegovi vzgoji srečujejo starši ... Brez dlake na jeziku bo spregovorila o materinski vlogi in njenem usklajevanju s študijem ter poklicem. Tedensko bomo brali o njenih družinskih trenutkih, ki bodo polni veselja, a tudi velikih prelomnic. Vljudno vabljeni k branju!

To so še zadnji tedni, ko sem doma. Na začetku aprila začnem opravljati prakso. Zato sem izkoristila teden in v miru odšla k frizerki. Poskusno mi je naredila poročno frizuro. Odšla sem tudi na laminacijo trepalnic, kmalu pa me čaka še preizkušanje poročne obleke. Vem, da mi bo v prihodnje zaradi prakse, skrbi za Ceneta in pisanja magistrske naloge primanjkovalo časa za vse to. V ponedeljek zvečer sva z Nejcem obiskala tudi župnika in se z njim dogovorila za cerkveno poroko. Vzela sva si dovolj časa, da je lahko naredil zapisnik, ali so najini nameni pravi. Takrat je tašča poskrbela za Ceneta. Poroka se bliža in priprave so resnično v polnem teku. Poskušam čim več urediti že zdaj, nikakor ne nameravam čakati do zadnjega trenutka, ker bi mi to povzročalo dodaten stres. Sošolke s fakultete se mi čudijo, kako vse zmorem. Urejam vse za poroko, skrbim za sina, pišem magistrsko nalogo, opravljam študijske obveznosti ... Nekako mi gre dobro od rok in ne čutim pritiska. Nisem utrujena, potrebna je le dobra organizacija in pri tem sem zelo uspešna.

Tako sem tudi ta teden maksimalno izkoristila, predvsem v dopoldanskem času. Potem, ko sem odpeljala Ceneta v vrtec, sem popila kavo in se nato usedla za računalnik. Tipkala sem in tipkala magistrsko nalogo. Uspelo mi jo je dokončati in poslala sem jo v pregled mentorici. In zdaj čakam njen odgovor ... Upam, da čim prej dobim povratno informacijo, da lahko nadaljujem.

Cene je ves teden preživel v vrtcu. Začel je veliko več hoditi. Z Nejcem sva opazila – če ima željo, bo naredil nekaj korakov oz. bo prehodil tudi celo dnevno sobo, seveda ob najinem spodbujanju. Pri tem sva vedno zraven. Toda, če je želel nekam zelo hitro priti, se je takoj spet dal na vse štiri. V kobacanju je zelo hiter, zato naju je bilo strah, da ga bo ravno to oviralo pri tem, da bi shodil. Ampak za materinski dan je večino časa po stanovanju hodil. Morda je k temu pripomoglo znano okolje in se je v njem počutil zelo sproščeno. Povsod drugod je bil takoj na vseh štirih in je kobacal. Tudi vzgojiteljica mi je povedala, da so opazili njegov napredek v hoji. Vesela sem, da bo kmalu popolnoma hodil, kar bo dobrodošlo predvsem zunaj. Drugače se že zelo rad vozi s poganjalcem. In ko se ga naveliča, spleza dol in želi po vseh štirih raziskovati okolico. So pa tla še vedno mokra in mrzla. Tako nama to predstavlja izziv. Ves čas sva z Nejcem ob njem. Pomagava mu, da stoji ali pa ga dava v voziček, v katerem ni več najbolj srečen, če se ne dogaja nekaj posebnega. Veseliva se že tega, da bo ves čas hodil in tako začel spoznavati okolico.

V soboto smo bili dogovorjeni za predporočno fotografiranje. To imava vključeno v ceni fotografiranja na najin posebni dan. Že nekaj mesecev smo dogovorjeni za to, ampak smo zaradi slabega vremena večkrat prestavili. Ampak meni je bilo vsega dovolj! Postavila sem datum in pika. Če bi bilo slabo vreme, bi se fotografirali v njenem studiu, ob lepem vremenu pa bi vse potekalo na Bledu. Tako sva se dan prej slišali po telefonu in se zmenili, da se dobimo kar v studiu. Ampak, preden smo se odpravili, nama je javila, da je na Bledu zelo lepo vreme. Hm ... Moja želja je bila zimsko fotografiranje na Pokljuki, ampak načrte nam je vedno nekaj prekrižalo (bolezen, vreme, vreme, vreme, vreme ...). In sneg je počasi skopnel ... No, na koncu smo se res fotografirali na Bledu, in sicer na različnih lokacijah. Na nekaterih fotografijah sva sama z Nejcem, na drugih pa skupaj s Cenetom. Super je bilo, komaj čakam, da vidim končne fotografije. Resnično mi veliko pomenijo, ker to je spomin, ki nam bo ostal za večno. Veliko pozabimo in fotografije nam pomagajo, da se spomnimo. Zato tudi izdelujem za Ceneta albume. Na pol leta razvijem fotografije in moram priznati, da ima polna že skoraj dva albuma. No, in da se vrnem k našemu fotografiranju na Bledu ... Od prijateljev sem si sposodila bele puloverje in bili smo res luštna družinica v belem. Dan smo popolnoma izkoristili in se tudi sprehajali po Bledu, dokler ni začelo deževati. Cene je zelo užival. Veliko opazuje okolico in tam je bil navdušen nad račkami. Drugače pa komaj čaka, da vidi kokoške, mačke, pse ... Tudi oponašati jih zna. Zelo se je spremenil. Postal je zelo dojemljiv. Tudi, če mu nekaj rečem, me razume.       

Fotografija: Pexels