Uporabne vsebine

Eva je mamica, ki je začela pisati dnevnik za Okrogle trebuščke med nosečnostjo. Danes je njen sinek Cene star eno leto. In tudi tokrat bomo spremljali, kaj vse že zna, pri čem je najbolj spreten, kaj se najraje igra, s kakšnimi izzivi se pri njegovi vzgoji srečujejo starši ... Brez dlake na jeziku bo spregovorila o materinski vlogi in njenem usklajevanju s študijem ter poklicem. Tedensko bomo brali o njenih družinskih trenutkih, ki bodo polni veselja, a tudi velikih prelomnic. Vljudno vabljeni k branju!

Na velikonočni ponedeljek smo odšli na pohod na Sv. Jakoba. Bilo nas je veliko: moji starši, tašča, tast in dva družinska prijatelja. Vsi so prisostvovali tudi maši v cerkvi, mi pa smo se zaradi tega, ker Cene ne želi biti na miru, odločili, da samo osvojimo vrh. Našo pot smo začeli na Katarini in jo uspešno prehodili. Z vsemi ostalimi pa smo se nato po vrnitvi dobili v gostilni. Privoščili smo si zasluženo kosilo.

Praznični dan smo nadaljevali pri babici in dedku, kjer smo se zbrali številni sorodniki. Cene je večino obiska prespal, ker je bil zelo utrujen. Sledil je še en obisk, in sicer smo se z avtomobilom odpeljali do Nejčeve babice. Velikonočni ponedeljki so pri nas vedno v znamenju obiskovanja sorodnikov. Priznam, da je včasih to zelo naporno, a vseeno naredim to, ker veliko pomeni mojim in Nejčevim staršem. Verjetno bo kdaj prišlo kakšno leto, ko ne bomo mogli biti povsod, ampak midva z Nejcem, če bo le možno, se se bova potrudila, da ne bomo manjkali.

Cene je v torek ostal doma. Že v petek je vzgojiteljica pri njem opazila pikice, ki so čez vikend postale izrazitejše. Povišane telesne temperature ni imel. Odpeljala sem ga na pregled k pediatrinji. Povedala mi je, da je prebolel peto otroško bolezen in da gre lahko že v vrtec. Tako je v sredo tudi bilo. Mene je naslednje dni čakalo delo v službi. Prvič sem bila sama na terenu in bilo je zelo zanimivo ter pestro.

V glavi imam nenehno organiziranje poroke, opravljanje obveznosti za fakulteto, pisanje magistrske naloge (pri kateri se je malce zataknilo, saj čakam na termin za intervjuje), prakso ... Moja glava je polna. Vem, da se iz dnevnika v dnevnik ponavljam - to ni moj namen - ampak vseeno ne morem mimo tega, ker je to moj vsakdanjik.

Po dolgem času sva se s Cenetom udeležila plavalnega tečaja. Ker smo nadomeščali uro, nam je vaditeljica povedala napačno. Tako smo jaz, Cene, Neža in Jon prišli ob napačni uri. Namesto, da so otroci plavali s svojimi sovrstniki, so se v bazenu družili s šestmesečniki. Zato smo večino časa brez navodil plavali malce naokrog. Cene v vodi res uživa, zato sva z Nejcem sklenila, da bomo en vikend odšli vsaj za nekaj ur v terme.

V soboto je Nejc večino dneva delal, zato sva bila s Cenetom večino časa sama. Ker je bilo slabo vreme, sva odšla v igralnico. Pridružile so se nama še Sara, Taja in Ajda. Cene se je imel super, plezal je povsod. Enkrat je kar izginil izpred mojih oči in je bil v sekundi na vrhu tobogana. Zato sem morala še jaz plezati in resnično me je bilo strah, da se bom zataknila v kakšnem tunelčku. Komaj čakam, da bo čez eno ali dve leti že toliko samostojen, da bom jaz lahko sedela in v miru pila kavico. Toplo kavo. Toplooooo. On bo plezal in mene ne bo strah, da bo padel, ali da se bo kje zataknil, ali da se bo ustrašil. Taja je bila na začetku bolj previdna, medtem ko je Cene šel takoj v akcijo. Dejansko sem se prepotila. Zame je to pravi fitnes.

Zadnji dan v tednu smo preživeli v termah. Bili smo sami. Kupili smo kar celodnevno vstopnico, saj smo se že zgodaj zjutraj v miru uredili in odpeljali novim dogodivščinam naproti. Do cilja smo potrebovali eno uro. In ko smo prišli, so počasi polnili bazen. Bilo je veliko dojenčkov in otrok, kar je Cenetu prineslo še dodatno veselje. Izven bazena je bil le, ko je jedel in spal. Res je že tako velik in samostojen, da sva midva z Nejcem lahko sedela na robu otroškega bazena, medtem ko se je on igral z vodnimi igračami (kanglico, lopatko, posodicami ...). Zabaval se je in nenehno skakal v vodo. Po poti domov smo se ustavili še pri Nejčevih sorodnikih. Resnično smo preživeli zelo lepo nedeljo. Všeč mi je bilo, da smo bili končno nekje sami trije. Vedno je nekdo še zraven. In tudi obetajo se nam takšni vikendi. Preživeli jih bomo na morju in z nami bodo še drugi sorodniki ter prijatelji. Če se sami odpravimo nekam, se nam tudi ni treba ozirati na to, kdaj in kako gremo, takrat se ravnamo po svojih občutkih. Takrat je veliko lažje in sem tudi jaz veliko bolj sproščena. Nejc sploh ne komplicira pri tem, no, jaz pa ...    

Fotografija: Pexels