Uporabne vsebine

Eva, ki je za Okrogle trebuščke pisala nosečniški dnevnik po tednih, je postala mamica. Prvič! V naročje je dobila sinka. Tedensko bomo še naprej spremljali njene dnevniške zapise. Prepričani smo, da nam bo razkrila veliko zanimivih materinskih doživljajev. Z nami bo delila Cenetov prvi nasmeh, prvi zobek, prve besede ... Pokukali bomo v Evin vsakdanjik in jo spremljali na ''vozičkarskih'' potepanjih, pregledih pri pediatru, ob dojenju, previjanju, kopanju, igri, hranjenju, oblačenju dojenčka ... Dvignili bomo zastor in se pridružili njenemu družinskemu življenju. 

Podjetje Mali zakladi je pred časom objavilo novico, da bodo naredili promenado za vse mamice z vozički po Tivoliju. Ker imamo jaz, Sara in Ajda dojenčke, smo se odločile, da se prijavimo na ta dogodek. Nismo čisto natančno vedele, kaj nas čaka. Seznanjene smo bile sicer s sprehodom po parku in manjšo pogostitvijo v vrtu Lili Novy. Dobile pa naj bi tudi darilne vrečke. Ker smo vse takšne, da v našo vsakodnevno rutino rade vpeljemo tudi kaj novega oz. drugačnega, smo komaj čakale na dogodek, ki so ga promovirale znane slovenske mamice. Vse smo videle njihovo prvo objavo, potem pa o tem niso več govorile in pisale. Dan pred dogodkom smo dobile informacijo, da se je prijavilo zelo veliko mamic, zato ga niso smele več promovirati. In ko smo dobile potrditveno sporočilo, da bo dogodek izpeljan, smo bile presrečne.

Skupaj smo se na dan dogodka odravile iz Škofje Loke v Ljubljano. Že takoj na začetku smo imele težave, ker nismo našle prostega parkirnega prostora. Parkirišče v Tivoliju je bilo zasedeno, nad čemer smo bile zelo presenečene. Ampak smo bile iznajdljive in smo parkirale v bližnji ulici. No, prišle smo z dvema avtomobiloma, ker nobena nima tako velikega, da bi vanj lahko pospravile tri vozičke in tri lupinice. Našo pustolovščino smo začele pri otroškem igrišču. Vau, koliko mamic ''vozičkaric'' je bilo! Predstavnice podjetja Mali zakladi so prijazno pristopile do nas in se pozanimale, ali smo dobile prosto parkirno mesto. Resnično smo se počutile dobrodošlo. Skupaj smo naredile en krog po Tivoliju. Zelo počasi. Dejansko je bilo okrog 90 mamic z vozički, tako da je nastala velikaaaa kolona. Bile smo glavna atrakcija takrat v Tivoliju.

Na vrtu so nas zelo lepo dočakali. Prav vse smo se lahko usedle in se razvajale s kavico, sadjem, sladicami ... Čudovito so okrasili! Prisotna je bila tudi profesionalna fotografinja, tako da smo se tudi postavile pred objektiv. Komaj čakam, da dobim te fotografije in jih pokažem najbližjim. Hihihi, no, če bo kakšna lepa. Cene je vse prespal, zato se je fotografiral kar iz vozička. Hm, ne vem, če sem že omenila ... Odločila sem se, da Cenetovih fotografij ne bom objavljala na storyjih na Instagramu. Sem objavila prvo njegovo profesionalno, kasneje pa ne. Nimam želje, da bi fotografije objavljala tudi v skupini Januarčki. Nikoli ne vemo, kaj se lahko zgodi na spletu z otrokovo fotografijo. To je moja osebna odločitev, želja. Druge mame objavljajo fotografije svojih otročkov večkrat, na mojih družbenih omrežjih pa tega ne boste opazili. Kdor ga želi videti, se lahko zglasi pri nas osebno.

Na dogodku je potekala tudi nagradna iga, ki je vključevala pet nagrad. Vsaka, ki se je prijavila, je dobila številko. Moja je bila 36. Ko je glavna organizatorka pričela z razglasitvijo glavnih nagrajencev, smo me sproščeno pile kavo. Seveda sem jaz na glas rekla, da nimam nikoli sreče, da bi karkoli zadela oz. dobila. In kaj se je zgodilo? Izgovorila je mojo številko. Izgovorila je moje ime. 36. Eva. Vau, sploh nisem mogla verjeti. Odšla sem na oder, kjer sem se fotografirala in prejela za darilo previjalno torbo. Res je čudovita! Črna, modna. In ko sem gledala to torbo, sem že tuhtala, kako bom svojo torbo, ki sem jo kupila v živilski trgovini za 12 evrov, zamenjala z njo. Naenkrat pa sem na etiketi zagledala ceno: 199 evrov! Potem sem ceno preverila še na spletu, ker sem bila prepričana, da to ni prava številka. Ja, ta torba za previjanje, je tako draga. Skoraj sem padla v nezavest. Skupaj s prijateljicama sem se smehljala, ker kar nisem in nisem mogla verjeti. Še nikoli do sedaj nisem imela kaj tako dragocenega. Nikoli si nisem privoščila tako drage torbice ali oblačila. Nikoli. Kasneje sem celo tuhtala, ali naj torbo sploh obdržim ali jo prodam. Ampak sem se odločila, da jo obdržim. Imela sem srečo, da sem jo dobila. Bila mi je namenjena in ne bom je dala stran od sebe. Tudi jaz lahko kdaj uživam v kakšni kakovostnejši in dražji stvari, kaj ne? Sedaj se ponašam z najlepšo torbo na svetu. V njej imam pospravljene Cenetove stvari (pleničke, kozmetiko, rezervna oblačila, stekleničko, igračko ...), ko se kam odpraviva. Zdaj sem tudi jaz moderna mami. Hihihi, šalim se ... Dejansko so bile vse nagrade res super. Glavna je bila športni voziček Nuna. Tista mamica, ki ga je dobila, je bila tudi srečnica. Organizatorke so se resnično zelo potrudile in tega dogodka nikoli ne bom pozabila.

Ta teden je bil fantastičen. V četrtek je imela še moja najmlajša sestra Maruša maturantski ples. Prav vsi družinski člani smo prisostvovali na njem. Ceneta je doma pazila Nejčeva družina, Nežo pa babica iz Celja. To je ''naš'' zadnji maturantski ples, zato smo želeli biti vsi skupaj. Preživeli smo super popoldne in večer. Ja, preden pa smo se odpravili, se je doma vnela prava ''živčna vojna''. Naša Maruša se ni vnaprej pripravila, ampak je vse počela v zadnjem hipu. No, na koncu je bila zelo lepooo urejena. Vsa dekleta so imele dolge obleke in ko se spomnim svojega maturantskega plesa, spoznam, da je takrat prevladoval čisto drugačen stil. Prav tako je bil drugačen stil devet let nazaj, ko smo plesali na Nikinem maturantskem plesu. Na njinih plesih je bila Maruša majhna deklica, sedaj pa je bila videti kot odrasla ženska. Plesala je tudi poseben ples z ravnateljem. Vsi smo bili zelo ponosni na njo. In ne samo da smo se imeli super, tudi odlično smo jedli.

Skrbelo me je, kako bom ''funcionirala'' naslednji dan, ampak sva s Cenetom uspela čez dan odspati približno tri ure. Bil je deževen dan in pri odprtem oknu sva se skupaj stiskala na postelji. Tašča mi je zaupala, da je Cene histreično jokal, ko sva z Nejcem odšla na maturantski ples. Hm, zdaj razmišljam, ali sva se prehitro poslovila od njega in si morava vedno, preden greva, vzeti čas. Babica mu je dala mojo majico, da se je stisnil k njej, ter zavrtela moj glas. In popolnoma se je umiril ... Preostanek večera je bil popolnoma v redu in je tudi mirno zaspal. Sprašujem se, ali bi morala z Nejcem večkrat nekam iti, da bi se navadil, da ga pred spanjem uredijo tudi drugi in ne samo midva. Mogoče pa je za to še premajhen ... Res ne vem ... Star je komaj tri mesece, ampak ne želim, da histerično joka, če se midva odpraviva na kakšen pomemben dogodek. Bom tuhtala še naprej o tem ...