Uporabne vsebine

Eva, ki je za Okrogle trebuščke pisala nosečniški dnevnik po tednih, je postala mamica. Prvič! V naročje je dobila sinka. Tedensko bomo še naprej spremljali njene dnevniške zapise. Prepričani smo, da nam bo razkrila veliko zanimivih materinskih doživljajev. Z nami bo delila Cenetov prvi nasmeh, prvi zobek, prve besede ... Pokukali bomo v Evin vsakdanjik in jo spremljali na ''vozičkarskih'' potepanjih, pregledih pri pediatru, ob dojenju, previjanju, kopanju, igri, hranjenju, oblačenju dojenčka ... Dvignili bomo zastor in se pridružili njenemu družinskemu življenju. 

To je bil teden, ko smo ves čas praznovali. Samo en dan smo bili doma. Samo en dan je minil brez praznovanja rojstnega dneva. Najprej je slavil od Nejčevega bratranca sin. Dopolnil je dve leti. Ker se zelo veliko družimo in smo dobri prijatelji, smo obiskali družino v Kamniku. Še isti dan je sledilo ofiranje, star običaj. Naša družinska prijateljica je vpihnila 80 svečk in ob tej priložnosti smo se zbrali njeni prijatelji, sorodniki in sosedje ter ji voščili. Veselje je trajalo še naslednji dan, ko smo ji nazdravili še v gostilni. Nato je sledil dan počitka, a kmalu je prišel petek, ko smo praznovali še rojstni dan moje prijateljice Sare. Bil je izredno vesel teden. Resnično.

Sobota je bil res poseben dan. Z Nejc sva kupila avtosedež (pravzaprav kar dva) za Ceneta, ker je za svoja leta že zelo velik in je bil skrajni čas, da lupinico zamenjamo. V njej se je sicer rad vozil, zato težava ni bila v tem. Predvsem je bil vzrok nakupa večjega avtosedeža v tem, da je bila njegova glava že na robu lupinice in zaradi tega ni bil popolnoma varen med vožnjo. Odločila sva se za nakup dveh avtosedežev, enega za moj avtomobil in enega za Nejčev. V njegov avtomobil bova namestila avtosedež boljše kakovosti, primeren za otroka od 0 kg do 18 kg. Takšna odločitev sloni na tem, da se s tem avtomobilom veliko več vozimo kot družina, uporabljamo ga na daljših relacijah. V moj avtomobil sva namestila avtosedež, primeren za otroka do 36 kg. Seveda je tudi le-ta dober, ampak nima opravljenih vseh testov, kljub temu pa ga je prodajalka zelo pohvalila. Z mojim avtomobilom se bova vozila na krajših poteh, do Škofje Loke in Pirnič. Ko bova šla s Cenetom v Ljubljano, se bova peljala z Nejčevim avtomobilom, saj za mojega nisva kupila vinjete. Kupila sva cenejša sedeža, vendar nova. Seznanjena sem s tem: četudi je sedež videti zelo v redu, nimaš zagotovila, da ni bil udeležen v prometni nesreči in da nima kakšne skrivne razpoke. To trditev mi je potrdila tudi prodajalka. Opisala mi je primer, ko jih je obiskala stranka, ki je prinesla na popravilo rabljen avtosedež. Ugotovili so, da je videti zelo lep, ohranjen, v notranjosti pa je bil počen. Sklepali so, da je bil udeležen v prometni nesreči, a stranka za to sploh ni vedela. Zato sem prepričana, da sva ravnala prav, ker sva se odločila za nova avtosedeža. Nesreča nikoli ne počiva, zato pri takšnih stvareh ne smemo varčevati. Še isti dan sva nakupila kar nekaj oblačil za najinega sina. Za piko na i pa je bil obisk pri mojih starših v Pirničah.

S Saro, Valenitino in Ajdo smo se zabavale na koncertu Jana Plestenjaka. Festival Pisana Loka se je z njegovim nastopom tudi zaključil. Dekleta smo se imele fino, najprej smo si privoščile večerjo v restavraciji, nato pa smo večer preživele na gradu ob dobri glasbi. Nad nami so se zgrinjali črni oblaki, imele smo srečo, da sprva ni deževalo. Ja, za vsak slučaj pa smo s sabo vzele dežnike. In še kako prav so nam prišli (no, ali pa tudi ne)! Že eno uro po prvih pesmih je začelo pršiti, nato pa je dež pridobival na moči. Smejala sem se na ves glas, kljub temu da sem bila mokra do kože. Povrh vsega pa sem bila še prehlajena in sem tvegala, da resno zbolim. Dežniki so bili premalo, bile smo popolnoma premočene. Nekateri obiskovalci so se uspeli stisniti pod streho, vendar za nas ni bilo prostora. Med 15-minutnim odmorom smo se odločile, da raje odidemo domov. Izvedele smo, da je kasneje nadaljeval s koncertom, vendar jih je veliko zapustilo prizorišče. Dobro smo se odločile, da nismo ostale. isem zbolela, tako kot je Nejc po morju. Tudi Cene je bil ubošček, ampak se je hitro pozdravil. Škoda, ker nisem mogla biti prisotna na celotnem koncertu, ker Jana Plestenjaka zelo rada poslušam ... Ampak dekleta imamo tako izgovor, da moramo druženje ob njegovi glasbi ponoviti.

Nedelja je bila družinsko obarvana. Obiskali smo mojega ata in mamo v Žlebah, kjer je bil sejem. Postregla sta nam odlično kosilo. Vesela sem bila, ker smo se spet zbrali v velikem številu. Pridružili so se nam namreč tudi bratranci in sestrične, s katerimi se že dolgo nismo videli. Kaj pa nas čaka v prihodnjem tednu? Sprva spet praznovanja ... Upam, da se potem naše življenje malce umiri ...  

Fotografija: Pexels