Uporabne vsebine

Mamin dnevnik: 37. teden

Eva, ki je za Okrogle trebuščke pisala nosečniški dnevnik po tednih, je postala mamica. Prvič! V naročje je dobila sinka. Tedensko bomo še naprej spremljali njene dnevniške zapise. Prepričani smo, da nam bo razkrila veliko zanimivih materinskih doživljajev. Z nami bo delila Cenetov prvi nasmeh, prvi zobek, prve besede ... Pokukali bomo v Evin vsakdanjik in jo spremljali na ''vozičkarskih'' potepanjih, pregledih pri pediatru, ob dojenju, previjanju, kopanju, igri, hranjenju, oblačenju dojenčka ... Dvignili bomo zastor in se pridružili njenemu družinskemu življenju. 

 

V 37. tednu so se začele naše noči krajšati. Cene je zelo veliko jokal in ves čas se je zbujal. Nekaj časa je spal tudi pri nama v zakonski postelji. Slinil se je in slinil in na koncu je Nejc ugotovil, da mu raste zob. Prva enka spodaj. No, čez nekaj dni sem jaz opazila, da mu zraven raste še en zob. Do konca tedna sta že malo pokukala na plan. No, zdaj veva, zakaj je bil tudi bolj nemiren čez dan. Potreboval je več pozornosti, tudi več je spal podnevi. Povišane telesne temperature ni imel, ampak njegovo razpoloženje je res nihalo.

 

Ta teden je bil poseben, saj sem odšla na razprodajo poročnih oblek. Vesela sem, ker sem našla svojo sanjsko obleko. Takoj sem jo kupila. Zdaj je lepo shranjena pri mojih starših, ker doma sploh nimam tako velike omare, v katero bi jo lahko obesila. No, niti ne bi rada, da jo Nejc že sedaj vidi. Ja, Cene jo je pa že videl. Izbrati sta mi jo pomagali prijateljici Špela in Urška. Zaupati vam moram, da jo bom čisto malo še pred poroko predelala. Komaj čakam, da me bodo vsi v njej videli. Presrečna sem, ker sem naletela na to razprodajo. Prodajali so namreč poročne obleke po takšni ceni, kot je ponavadi sposojena obleka. Pravijo, da se takšna poteza bolj izplača, saj lahko obleko potem prodaš.

 

Sestrica Maruša je v soboto organizirala družinski dan. Njen izgovor je bil, da je to praznovanje še za moj in Nikin rojstni dan. Hihihi ... Mislili smo, da bomo imeli zunanje aktivnosti, ampak nam jo je malce zagodlo vreme. Tako nas je Maruša presenetila in smo vsi skupaj odšli na bowling. Doma smo pojedli kosilo in se nato odpeljali v Kranj. Super smo se imeli. Sploh se ne spomnim, kdaj smo bili tako vsi skupaj. Vsi družinski člani. Veliko nas je. Midve z Niko imava družino, Maruša ima fanta. Velika družina smo. 10 nas je, če štejemo še Ceneta in Nežo. Na družinskih kosilih za vikend se težko vedno vsi zberemo. Svak ima še družino v Celju in pogosto so za vikend tam. Vesela sem, ker je Maruša organizirala tako poseben dan in smo se vsi odzvali. Njej tudi takšna srečanja zelo veliko pomenijo. Hudo ji je bilo, ko sva se naenkrat obe z Niko odselili od doma. Imela je občutek, da je ostala sama. Ravno zato se ona pogosteje loti organizirati kaj takšnega. Tudi jaz se bom potrudila, da bomo za razne praznike skupaj kot družina. Veliko bolje je pripraviti kaj takšnega, kot podariti materialne dobrine. Takšne aktivnosti, kot je na primer bowling, nas nasmejejo, čas preživet skupaj pa je čaroben. Ha, Neža in Cene sta sprva na bowlingu malo čudno gledala, tudi jokala, ker je bilo zelo bučno okolje in je bilo veliko ljudi na enem kupu. Tudi glasba je bila zelo glasna, ampak sčasoma sta se oba privadila. Potem smo še odšli v kavarno na torto in kavo. Nepozaben dan!

 

Zadnji dan v tednu pa smo se z mojimi starši sprehodili na Lubnik. Za Ceneta imam nosilko, tako da ga nosim spredaj na prsih. Ima pa že 11 kilogramov in mi je res že malo pretežek. Če ga dlje časa nosim, me začne boleti križ. Zato sva se z Nejc odločila, da kupiva še nahrbtnik. Cene namreč tudi samostojno že sedi, tako da mislim, da bo to super rešitev za hribe. Drugače pa se počasi že postavlja tudi na noge. Pri kobacanju je pa tako hiter, da pravzaprav že ''leti'' za mano. Hihihi ... Komaj čakam, da bova imela nahrbtnik. Ceneta pravzaprav nikoli nisem nosila v nosilki, ko smo se spuščali po kamniti poti navzdol. Vedno me je bilo strah. Vedno ga je moral nositi Nejc, kar je pomenilo, da se nikoli nisem mogla sama s Cenetom odpraviti v hribe. Verjamem, da bo z nahrbtnikom to veliko lažje in varnejše, tako da bova lahko tudi v dopoldanskem času sama hribolazila.     

Fotografija: Pexels