Uporabne vsebine

Eva, ki je za Okrogle trebuščke pisala nosečniški dnevnik po tednih, je postala mamica. Prvič! V naročje je dobila sinka. Tedensko bomo še naprej spremljali njene dnevniške zapise. Prepričani smo, da nam bo razkrila veliko zanimivih materinskih doživljajev. Z nami bo delila Cenetov prvi nasmeh, prvi zobek, prve besede ... Pokukali bomo v Evin vsakdanjik in jo spremljali na ''vozičkarskih'' potepanjih, pregledih pri pediatru, ob dojenju, previjanju, kopanju, igri, hranjenju, oblačenju dojenčka ... Dvignili bomo zastor in se pridružili njenemu družinskemu življenju. 

V tem tednu sva s Cenetom že zjutraj odšla v posvetovalnico. To je običajno pri devetih mesecih. Velik je že 77 cm in ima 10,5 kg. V čakalnici je druga mamica oblačila svojo hčerko, ki je bila približno stara 11 mesecev. To sem sklepala po tem, ker je dobila tudi dokumente za vstop v vrtec. No, mamica je bila zelo začudena, kako krepak deček je že Cene, saj je njena hčerka zelo drobna. Zdaj sem se že navadila na takšne komentarje. Tudi, ko greva na sprehod z vozičkom v blokovskem naselju, srečava veliko mamic z dojenčki. Pogosto se z njimi pogovarjam in vse sklepajo, da je star že eno leto in da obiskuje vrtec. In potem jih prepričujem, da ima komaj devet mesecev. Resnično so vedno presenečene in poslušam: ''Vau, kako velik je že!'' Vedno se pošalim, da ga zelo dobro hranimo. Ampak očitno ima takšne gene ... Čeprav imam občutek, da se je rast malce v tem obdobju ustavila. No, v nedogled sigurno ne bo rasel. Je pa tako velik in malo težji od nečakinje Neže, ki je štiri mesece starejša od njega. Seveda je veliko pripomob tudi na to, da je fantek in da je zagotovo zaradi tega tako velik. Mislim, da to ni tako pomembno. Mislim, da velikost ni odvisna od spola ...

Uf, sama sem imela težave s križem, zato sem se naročila na fizioterapijo, ki me že čaka v tem tednu. Trudim se sina pravilno dvigovati, ampak velikokrat so situacije, ko ga moram nositi v eni roki, ker imam v drugi roki stvari. Res je tudi, da ga večinoma nosim na desni strani, ker imam desno roko močnejšo. Zagotovo je to tudi vzrok, da so se prebudile bolečine. Dobro, da veselo kobaca po stanovanju, da mi ga vsaj doma ni treba nositi. Zunaj pa ga tudi dostikrat dam na tla. Poceni sem kupila toplejše hlače, ki mu jih oblečem povrh trenirke. Ne kompliciram, ker je mrzlo, da ne sme biti na tleh. Prepričana sem, da je to del njegovega naravnega gibanja. Tako kot mi hodimo, on kobaca. Nikakor ne želi biti ves čas v vozičku. Zelo nazorno pokaže, ko ima vozička dovolj. Začne se obračati levo, desno, dvigovati, plezati ... Postane nemiren, zato so te hlače odlična rešitev. In tudi ni se še prehladil, kljub temu da tudi v tem vremenu raziskuje talni svet. Roko na srce, še vedno pa nas jesen razvaja z višjimi temperaturami in midva jih dobro izkoriščava.

V sredo sem se dobila z bivšo sodelavko Nikolino, s katero sva se odpravili na dolg sprehod za Savo. Že dolgo nisem bila na tako dolgem sprehodu. Super mi je bilo. Res je zelo lepa narava in takoj bi živela kje blizu. Če sem sama s Cenetom, se nikakor ne spravim tako daleč, zato grem zelo rada še s kom naokrog. Luštno je klepetati vmes med ''vozičkanjem'', saj tako čas hitreje mine. Dejansko se že devet mesecev sprehajam s Cenetom sama in če se ne dogaja nekaj zanimivega, zelo hitro postane nemiren. V vozičku namreč ne spi več. Če nimava družbe, ''odvozim'' najin redni krog, na katerem vem, da bodo tudi drugi otroci ali živalice. Predvsem grem po tisti poti, ki je zanimiva. V center, do katerega imam pol ure peš, se ne odpravim. No, mogoče se še bom, ampak trenutno tega ne počnem vsak dan kot sem nekoč. Nekako se mi ne ljubi ... Če pa bi imela družbo, bi z veseljem šla. Res sva veliko sama s Cenetom, ker Nejc dela cele dneve ... Včasih se namesto na sprehod raje odpravim na otroško igrišče, kjer so gugalnice in tobogan. Super je tudi, če ostaneva kar doma in se Cene igra, jaz pa vmes kaj postorim. Ugotovila sem tudi, da boljše spi, če ga položim čez dan v njegovo posteljico, kot če ga pustim v vozičku. Zunaj je preveč radoveden, da bi zatisnil oči.

Pozabila sem omeniti, da sva odstranila njegovo zibelko, ker se je v ogrodje ves čas zapletal in udarjal. Ponoči se res veliko premika in ga je majhna površina za spanje ovirala. Sedaj spi na veliki in povsem novi vzmetnici, ki je bila sprva namenjena Nejcu, a sva zanj poiskala drugo. Res je velika: 90 cm x 200 cm. Položila sva jo zraven najine postelje kar na tla. Ja, že dva tedna spi na vzmetnici na tleh. Ta teden nam bodo dostavili nizko posteljo z ograjo, da bo zaščiten, ko se bo premetaval med spanjem. Ne želim, da bi padel. In res nama še ni padel z vzmetice, ampak enkrat pa se je skotalil dol tašči. Midva vedno prižgeva kamero in ga spremljava, kaj počne, ko ga dava spat. Tašča na mobilnem telefonu nima aplikacije, s katero bi opazovala njegovo gibanje, zato tudi ni videla, kaj se je zgodilo. Ampak nič strašenega ni bilo. Kmalu ne bo več takšnih izzivov, saj je posteljica že naročena in na poti k nam. Super je imeti takšen spalni kotiček. Čez dan se jaz uležem zraven njega in on lepo zaspi, jaz pa potem počasi odidem. Opazila sem - ko je utrujen, se kar uleže sam od sebe na vzmetnico, se stisne k odejici, svoji ninici, poišče dudo in malo počiva. Še vedno pa mora osvojiti plezanje navzdol. Ne zna se še obrniti, najraje bi vse počel na glavo. Vzmetnica drugače res zavzame veliko prostora, ampak v stanovanju nimava dodatne sobe, ki bi bila lahko otroška. Ampak, ker tako lepše spi tudi ponoči, bo tudi takšna ureditev super.

In še na koncu, da omenim ... Mislim, da prihajajo novi zobje, saj se spet zelo veliko slini ...

Fotografija: Pexels