Uporabne vsebine

Eva, ki je za Okrogle trebuščke pisala nosečniški dnevnik po tednih, je postala mamica. Prvič! V naročje je dobila sinka. Tedensko bomo še naprej spremljali njene dnevniške zapise. Prepričani smo, da nam bo razkrila veliko zanimivih materinskih doživljajev. Z nami bo delila Cenetov prvi nasmeh, prvi zobek, prve besede ... Pokukali bomo v Evin vsakdanjik in jo spremljali na ''vozičkarskih'' potepanjih, pregledih pri pediatru, ob dojenju, previjanju, kopanju, igri, hranjenju, oblačenju dojenčka ... Dvignili bomo zastor in se pridružili njenemu družinskemu življenju. 

Zdaj je uradno! Cene živi dlje časa, kot je bil v mojem trebuhu. Rodil se je tri dni pred dopolnjenim 40. tednom nosečnosti. Hihihi ... Čas beži ... To obdobje se mi je odvilo veliko hitreje kot nosečniško, saj se je zaradi slabosti in slabega počutja zelo vleklo in vleklo. Še posebej prvi trije meseci, ko sem čakala, da minejo. Upala sem, da bo čudežno čez noč bolje, ampak na žalost nisem bila ena izmed teh srečnic.

V 40. tednu so bili lepi in manj lepi dnevi ... Moja sestrična Jerica decembra pričakuje dojenčka. Skupaj z njenimi prijateljicami sem ji pripravila zelo preprosto zabavo za nosečnice. Sama je sprva ni želela, ampak ko smo jo presenetile, je bila zelo vesela. Presrečna sem, ker smo se organizirale in ji pripravile prečudovito presenečenje. Družile smo se ob naročenih picah. Poklepetale smo in se imele super. Jerica in njene prijateljice so štiri leta starejše od mene. Ko je povedala, da sem mlajša od nje in imam že skoraj eno leto starega otroka, so vse osupnile. Ja, to je pogosta reakcija. Marsikdo meni, da sem prehitro postala mama. No, nekateri pa trdijo drugače - da sem dobila dojenčka pozno. Drugi pa se strinjajo z mano, da je prišel najin sinko ob pravem času. Sama nisem obremenjena z leti, presrečna sem, da je Cene z nama.

V tem tedno sem zopet odšla na fizioterapijo. Ves čas so prisotne bolečine v križu. Fizioterapevt je dejal, da imam vnetje, verjetno zaradi pogostega nošenja Ceneta. Res mi ga je zelo težko nositi. 10,5 kg ima. Večinoma ga nosim izven doma in takrat imam v drugi roki ponavadi še torbo ali košaro s perilom, kar seveda posledično vpliva na moj križ. V stanovanju je veliko na tleh in veselo kobaca za mano, takrat res nimam težav. Fizioterapevt me je zmasiral, ampak veliko mi ni pomagalo. Tudi sama bom morala narediti kaj zase, zato je prav, da obiskujem vadbi, kot sta pilates in joga. Velikokrat mi žal ne uspe iti, ker nimam varstva ali pa je za mano neprespana noč in sem resnično preveč utrujena. Ampak moram najti motivacijo, moram. Ne smem manjkati na vadbah. Zakupila sem osem vadb za tri mesece in glede na to, da bo kmalu november, moram iti vsaj še petkrat.  Nič več ne bom odlašala, saj me rok že priganja.

V sredo je bil dan za naju. Z Valentino in Oskarjem sva se skupaj z Nejcem odpravila na teden restavracij. Pred kratkim sta se tudi onadva zaročila, zato smo se šalili, da praznujemo zaroki. Naslednje leto nas čaka zelo veliko zabav, tako da bo pestro. Pa ne samo za naju, ampak tudi za Ceneta, ker bo verjetno vikende pogosto preživel v varstvu. Mislim, da bo takrat že dovolj star, zato ne pričakujem kakršnih koli težav. Imeli smo se odlično. Prvič sem bila v fini restavraciji, kjer so večhodni meniji. Ponavadi sem v restavraciji naročila le glavno jed in mogoče kdaj pa kdaj še sladico, potem pa se je zaključilo. Tukaj je bilo drugače, saj je bila še vinska spremljava. Uživala sem, ker se je vse skupaj tudi zelo počasi odvijalo. Imeli smo čas za pogovor. V dobri družbi ti tako ali tako čas prehitro mine.

Sledila pa je težka noč ... Cenetu rastejo sprednji zgornji zobje in posledično je veliko jokal. Kričal je. In tako je bilo še naslednje noči, zato smo res vsi trije zelo slabo spali. Med vikendom je imel tudi povišano telesno temperaturo. Več kot 38,5 stopinj Celzija. Ni kašljal, ni imel izcedka iz nosu, samo zelo veliko se je slinil, zato krivim izraščanje zob. To je bil tisti manj lep del tedna ...

Poleg tega se je mojemu dedku, ki je star 91 let, zdravstveno stanje zelo poslabšalo. Nenehno je v bolnišnici, potem ga pošljejo domov in zopet mora v bolnišnico ... Mislim, da reševalci že na pamet poznajo pot, kako priti do njega. Hudo mi je, ker zelo trpi. Počasi se pripravljamo, da se bo verjetno kmalu poslovil od nas. Pravzaprav si želimo tudi mi to, ker je trenutno njegovo življenje (preživel je resnično lepih 91 let brez kakršnih koli zdravstvenih težav) povezano le z demenco, pljučno embolijo in drugimi okužbami. Žalostno je, ker sedaj samo leži, ne prepozna nas več, tudi ne govori več ... Menim, da se muči ... Tudi včeraj smo morali klicati reševalno vozilo, ker se ni odzival in ni niti odprl oči, hkrati je imel zelo slabo raven kisika. Zdaj je spet v bolnišnici ... Lepše bi nam bilo, da je doma in bi se počasi poslovil v krogu domačih, kot da bi se to pripetilo v bolnišnici. Verjamem, da mu ni prijetno biti tam, saj res ne komunicira več, se ne premika samostojno ...  

Fotografija: Pexels