Uporabne vsebine

Eva, ki je za Okrogle trebuščke pisala nosečniški dnevnik po tednih, je postala mamica. Prvič! V naročje je dobila sinka. Tedensko bomo še naprej spremljali njene dnevniške zapise. Prepričani smo, da nam bo razkrila veliko zanimivih materinskih doživljajev. Z nami bo delila Cenetov prvi nasmeh, prvi zobek, prve besede ... Pokukali bomo v Evin vsakdanjik in jo spremljali na ''vozičkarskih'' potepanjih, pregledih pri pediatru, ob dojenju, previjanju, kopanju, igri, hranjenju, oblačenju dojenčka ... Dvignili bomo zastor in se pridružili njenemu družinskemu življenju. 

V četrtek dopoldne me je poklical moj oči in mi dejal, da je dedek umrl. Vedeli smo, da se poslavlja ... Vedeli smo, da se muči, da so zanj obiski bolnišnic zelo naporni ... Na koncu je bil na kisiku ... Ni se več odzival ... Sama pravim, da je njegovo telo še živelo, duša pa ne več. Še isti dan smo se vsi zbrali pri moji teti, da smo bili skupaj in se pogovorili glede pogreba. Babica je izrazila željo, da dedka pokopljemo v krsti, kot je običaj za starejše generacije. To pomeni, da je bil pogreb načrtovan že čez nekaj dni.

Na dan pogreba smo bili ves dan na pokopališču. Prišli so številni kropiti. Pri nas je v navadi, da se jim tudi nekaj (pecivo, kavo, čaj ....) postreže. Moja prijateljica Urška nam je prišla pomagati, da domači nismo imeli veliko dela. Ona je kuhala kavo, skrbela, da je bil čaj ves čas topel ... Bil je zelo mrzel dan. Nejc je prišel kasneje. V dopoldnaskih urah je on skrbel za Ceneta. Prinesel mi je tople zimske škornje, da se moje zdravstveno stanje ne bi poslabšalo. Zelo sem bila prehlajena že ves teden. Na pogrebu so bili prisotni sorodniki, sosedje, znanci iz vasi ... Bilo je zelo ganljivo ... Lepo. Tako je dejal tudi župnik. Vsi so se zelo potrudili, napisali so lepe govore.

Čeprav vsi vemo, da je na koncu trpel, nam je težko pri srcu, saj ga na naših naslednjih obiskih v Pirničah ne bo več. Ne bomo ga več videli sedeti na klopci pred hišo. Nikoli več mi ne bo rekel: ''Kje si, princeska moja?'' Kljub temu smo veseli, da je bil dolgo z nami, da je bil vedno zdrav do 91. leta. V naših srcih bo ostal v zelo lepem spominu.

Babici je zelo hudo. Verjetno se je zelo težko posloviti od osebe, za katero si bil navajen, da je bila celo življenje ob tebi. Četudi si se z njo kregal in ti morda kaj pri njej ni bilo všeč, je bila to oseba, na katero si se lahko vedno zanesel.  Zadnje leto je babica skrbela zanj in tako se je zamotila. Čeprav tudi sama ni več tako pri močeh, je to počela. Ona je skrbela za vsa gospodinjska dela, medtem ko je dedek poskrbel za vse okrog hiše zunaj.

Ožja družina je še odšla na pogrebščino. Malo smo se podružili ... Nismo ga samo objokovali, ampak smo tudi drug z drugim delili lepe spomine nanj, se nasmejali, tako nam je bilo vsem lažje.

To je bilo zame prvič. On je prvi dedek, ki sem ga izgubila v življenju. Še vedno veliko razmišljam o tem, da ga ni, a sem vseeno vesela, da je toliko časa preživel z mano. Zelo veliko se je ukvarjal z mano in sestrama, ko smo bile majhne. Vedno je bil zelo vesel obiska Neže in Ceneta. Vedno se jima je nasmejal in pomahal. Sčasoma je zaradi demence začel pozabljati, kdo sta ... Počasi je začel pozabljati, kdo smo me, kdo so njegove hčerke, kdo je njegova žena ... Naj lepo počiva v miru in nas čuva iz nebes.   

Fotografija: Pexels