Uporabne vsebine

Eva, ki je za Okrogle trebuščke pisala nosečniški dnevnik po tednih, je postala mamica. Prvič! V naročje je dobila sinka. Tedensko bomo še naprej spremljali njene dnevniške zapise. Prepričani smo, da nam bo razkrila veliko zanimivih materinskih doživljajev. Z nami bo delila Cenetov prvi nasmeh, prvi zobek, prve besede ... Pokukali bomo v Evin vsakdanjik in jo spremljali na ''vozičkarskih'' potepanjih, pregledih pri pediatru, ob dojenju, previjanju, kopanju, igri, hranjenju, oblačenju dojenčka ... Dvignili bomo zastor in se pridružili njenemu družinskemu življenju. 

Cene je dobil vabilo za pregled pri zobozdravniku. To je običajno pri nas na Gorenjskem - otrok gre na pregled k zobozdravniku pri devetih mesecih. Pravzaprav ne k otroškemu zobozdravniku, ampak kar k posebnemu specialistu. V sredo sva se tako odpravila v Kranj, ki ga ne poznam dobro. Vem samo, kje je porodnišnica. Zato sem parkirala kar na velikem parkirišču, zraven katerega so porodnišnica, urgenca, zobozdravstvena poliklinika itd. Zelo je deževalo, zato Ceneta nisem mogla dati v voziček. Nesla sem ga do ordinacije. Uf, spet sem ugotovila, da je zelo težek in ga je izziv nositi. Drugače pa je klinika zelo lepa, prenovljena. Sprejela naju je zobozdravnica, ki me je najprej vprašala, če sem imela med nosečnostjo kakršnekoli težave, kakšen je bil porod, kaj uživa Cene, česa ne mara, preverila je, ali ima dudo ... Na hitro mu je pogledala zobe, medtem ko je sedel v mojem naročju, glavo pa je imel v njenem. Malo se je sicer upiral, ampak je bil pregled res zelo hiter. Ne verjamem, da tudi drugi dojenčki dovolijo, da jim kdo natančno pregleduje zobe. Ko je Cenetu dvignila zgornjo ustnico, je opazila, da mu štirje zobje naenkrat rastejo. Zeželela mi je: ''Srečno!'' ''Oh, hvala lepa ...'' sem ji odvrnila. Dejansko mu vsi štirje zobje že nekaj časa rastejo, ampak nikakor ne pokukajo na plan. Razložila mi je vse, glede prehranjevanja in umivanja zob. Izpostavila je, da bi bilo dobro, da se odvadi od dude pri starosti od enega, enega in pol leta. Poudarila je, da mora čim več samostojno jesti, z rokami. Ker je zdaj v posebni oralni fazi, mu moramo dovoliti, da čim več stvari da v usta, in sicer do mere, ki je nam lagodna. Prav tako si lahko poskusi sam ščetkati zobe, seveda mu moram na koncu še vedno jaz. Uporabljati mora zobno pasto, s katero se naredi nekakšna obloga. Dobila sem zelo zanimive informacije, v nasprotju z mojo sestro, ki je nečakinjo Nežo v drugi občini peljala k zobozdravniku šele pri enem letu in pol. Informacije so resnično pomembne tudi že pri mlajšemu otroku, kot je Cene. Takrat so resnično relevantne, saj otroku takrat rastejo zobje. In ne šele, ko ima otrok že skoraj vse zobe. Ampak očitno ima vsaka občina ali regija svoja pravila.

Obiskala naju je sestrična Jerca, ki decembra pričakuje dojenčka. Tudi ona bo dobila fantka, zato sem ji podarila kar nekaj stvari. Na primer vrtiljaka Cene ne potrebuje več ... Škoda bi bilo, da ga mora kupiti. Vesela sem, da si lahko med sabo sposojamo stvari in si mamice tako pomagamo. Super sva poklepetali, saj je na srečo takrat Cene tudi zaspal. Ja, sedaj spi enkrat dnevno tri ure ali dvakrat po uro in pol. Včasih zaspi tudi med vožnjo. Tudi ponoči že bolj umirjeno spi, kljub izraščanju zob. Že trkam, trkam ... Upam, da si nisem to noč priklicala drugačnega scenarija.

V petek sem šlaz Urško in Špelo na vinsko pot, v rove pod starim Kranjem. S Špelo sva to podarili Urški za rojstni dan. Vsi so nama to priporočali. Karte so ponavadi razprodane v pol ure. Načeloma se to odvija enkrat letno novembra, v petek in soboto ter potem še naslednji vikend, tako da sva lahko iizbrali termin. Ob prihodu smo prejele vinske kozarce in se nato odpravile na sprehod po rovih, kjer je 40 točk s hrano in vinom. Tako da smo veliko preizkušale ... Ven sem prišla malce bolj vesela. Hihihi ... Super smo se imele in nasledne leto bomo izkušnjo ponovile. Veliko smo se smejale, spoznale smo veliko ljudi in na koncu smo vsi že bili prijatelji.

Z Nejcem sva si ogledala parkljev sprevod v Goričanah. Vsako leto grem. In letos je bil že deveti zapored. Prva leta smo bili prisotni le domačini, občani občine Medvode. Ogled je bil brezplačen. Z leti pa je dobil svoje razsežnost in vsakič znova je večja gneča. Zdaj je treba kupiti vstopnico za sprevod. Povrh vsega je letos še deževalo. Šotor, v katerem je bila veselica, je bil poln. Ugotovila sem, da mi to vzdušje nekako ne ustreza. Nisem se želela drenjati, nisem si želela nepričakovanih zaletavanj s komolci, nisem želela prebiti ogromno časa med čakanjem na stranišče ali naročanjem pijače in hrane. Tako sva se z Nejcem raje odpravila z njegovimi prijatelji v bližnji lokal. Cene je tisto noč prespal pri mojih starših. Bil je na mini počitnicah. Bila sva sama z Nejcem in dan sva izkoristila za druženje s prijatelji. Tisto noč sem tudi odšla spat z miselnostjo, da me nihče ne bo zbudil z ''javkanjem''.

Naslednji dan smo imeli sveto mašo za dedka, ker je bil en teden od njegovega pogreba. Teta nas je potem povabila na družinsko kosilo, na katerem smo še praznovali njen 50. rojstni dan. Zaradi smrti v družini se je odločila, da ne bomo praznovali v gostilni z glasbo, kot je v navadi pri nas. Kljub temu da se je odločila za bolj umirjeno varianto, smo se imeli lepo.

Fotografija: Pexels