Uporabne vsebine

Eva, ki je za Okrogle trebuščke pisala nosečniški dnevnik po tednih, je postala mamica. Prvič! V naročje je dobila sinka. Tedensko bomo še naprej spremljali njene dnevniške zapise. Prepričani smo, da nam bo razkrila veliko zanimivih materinskih doživljajev. Z nami bo delila Cenetov prvi nasmeh, prvi zobek, prve besede ... Pokukali bomo v Evin vsakdanjik in jo spremljali na ''vozičkarskih'' potepanjih, pregledih pri pediatru, ob dojenju, previjanju, kopanju, igri, hranjenju, oblačenju dojenčka ... Dvignili bomo zastor in se pridružili njenemu družinskemu življenju.

Z Niko in Nežo sem v tem tednu odšla na garažno razprodajo dveh mamic, ki sta prodajali stvari, saj jih imata ogromno. Udeležba je bila velika, zato so se nekatere stvari zelo hitro prodale. Imeli sta na voljo tudi veliko otroških stvari, vendar so bile večinoma za punčke. Že zdavnaj sem se odločila, da za Ceneta ne bom kupovala oblačil v vseh otroških trgovinah, ampak samo v eni, ker mu oblačila, ki jih prodajajo tam najbolj ustrezajo. Tako po številkah kot tudi po širini in dolžini. Če kdaj kupim kakšno oblačilo v drugi trgovini, ker mi je izredno všeč, mi je na koncu žal. Včasih mu je prekratko, včasih preširoko, včasih pa celo premajhno. Moram se brzdati glede tega. Res pa je, da sem uspela na garažni razprodaji dobiti zimsko vrečo. Ko se je Cene rodil, sem uporabljala zimsko vrečo cenejšega razreda, ker je v košari v njej samo ležal. Zdaj potrebuje takšno zimsko vrečo, da lahko v vozičku povrh zapneš pasove. Ker sedi, se zelo veliko premika. Kupila sem rabljeno zimsko vrečo po nižji ceni, kot je v trgovini. Na garažni razprodaji me je presenetilo dejstvo, kako veliko oblačil imajo njuni otroci. Res pa je, da ima ena mamica tri otroke in verjamem, da se potem nabere zelo veliko. Druga mamica pa ima dva otroka. Razmišljala sem, ali sem čudna, ker imam tako malo za Ceneta. Samo 10 bodijev. Ali jim vse podarijo? Nisem pa bila edina, ki je bila začudena glede tega. Neka obiskovalka je tudi kar naravnost vprašala, koliko otrok ima mamica in na njen odgovor je odvrnila: ''Sem mislila, da jih imate deset!'' Hm, na koncu sem prišla do sklepa, da so mogoče njihove prijateljice tudi prispevale otroška oblačila ...

Dobila sem se z mamico Nežo, s katero skupaj obiskujeva otroško plavanje ob četrtkih. No, ko že omenjam plavanje ... V četrtek sem bila pripravljena, vse potrebno je bilo zloženo v torbi. Samo še Cene se je moral zbuditi. No, vstavila sem si tudi že leče, nakar sem dobila klic, da plavanje odpade zaradi požara v Ljubljani. Ni mi bilo čisto jasno zakaj, kajti plavalni tečaj poteka v Škofji Loki. Izvedela sem, da naj bi nekatere mamice prišle iz Ljubljane. Povrh vsega pa je bilo ozračje onesnaženo, zato je bilo priporočljivo, da ne zapuščamo domov. In da se vrnem na srečanje z mamico Nežo in sinom Jonom Svenom en dan prej ... Sprehalli sva se po Kranji in se ustavili v ljubkem lokalu z igralnico. Res je, da sta najina fantka še zelo majhna in se še ne igrata drug z drugim, ampak 'letita' vsak na svoj konec ali pa drug drugemu jemljeta igrače. Vendar sva midve zelo prijetno poklepetali. Super je bilo. Eno leto je starejša od mene. Imava zelo veliko skupnih tem, tako da se že veselim najinih prihodnjih druženj.

Moj teden je bil tudi izpolnjen s pripravami in pakiranjem za naš mini oddih. Med vikendom smo odšli v Čatežke Toplice. Pridružilo se nam je še šest Nejčevih prijateljev. Najeli smo dva apartmaja. Cene je seveda bil z nama. Medtem ko smo se mi zabavali, se je on plazil po tleh, cartal najprej pri enem, nato pri drugem v naročju. Vsi ga imajo zelo radi. Tudi, ko je v bazenu plaval, je bil z vsemi. Tako sem se tudi jaz lahko malce spočila. Edno težavo smo imeli s spanjem. Doma Cene spi v večji postelji, s sabo pa smo vzeli prenosno posteljico. Oh, v stranice se je zaletaval, se premetaval ves čas ... Doma se usede na posteljo in kar sam zelo hitro vrže dol ter zaspi nazaj. Ja, premetava se tudi doma, uspe mu priti z enega konca postelje na drugega. V prenosni posteljici pa je bil malce bolj omejen in je ves čas jokal. No, na koncu se je tako zaletel med sapanjem v steno posteljice, da se je dodatno udaril v omaro, ki je bila zraven. Na koncu sva ugotovila, da je sploh ne potrebujemo. Ne potrebujemo niti vzmetnice, ki sem jo kupila za to prenosno posteljo. Mogoče bo prišlo prav drugemu otroku. Če pa ne bo, jo bom preprosto prodala. Spoznala sva, da je veliko lažje, če spi med nama. Res pa je, da se med spanjem uleže tudi na naju, po postelji se premika gor in dol, levo in desno, ampak me to ne moti. Res mi je veliko  lažje tako, kot da se ves čas zbuja in joka.

Zadnji dan smo se še dopoldne kopali, okrog 14. ure pa smo se odpravili še v Zagreb. Tam sem se srečala s svojo prijateljico z Erazmusa, Mario, ki tam živi. Popeljala nas je po adventno okrašenem mestu. Šli smo sicer na zelo hiter sprehod. Sama bi si raje vzela cel dan za oglede. Tako bi imela čas za potepanje od stojnice do stojnice. Žal zato ni bilo dovolj ur, občudovali smo le lučke in si privoščili dobro kosilo. Vesela sem, da si je Maria vzela čas za nas. Tako je bilo lažje videti skoraj vse. Peljali smo se tudi z vzpenjačo. Super smo se imeli, pa tudi ni bilo preveč mrzlo. Takšni adventni sejmi so mi zelo všeč. Res sem uživala. Ko bo Cene starejši, si bomo definitivno vzeli več časa za oglede. Mogoče pa bomo odšli še v kakšno drugo mesto na adventni sejem ...   

Fotografija: Pexels