Uporabne vsebine

Eva, ki je za Okrogle trebuščke pisala nosečniški dnevnik po tednih, je postala mamica. Prvič! V naročje je dobila sinka. Tedensko bomo še naprej spremljali njene dnevniške zapise. Prepričani smo, da nam bo razkrila veliko zanimivih materinskih doživljajev. Z nami bo delila Cenetov prvi nasmeh, prvi zobek, prve besede ... Pokukali bomo v Evin vsakdanjik in jo spremljali na ''vozičkarskih'' potepanjih, pregledih pri pediatru, ob dojenju, previjanju, kopanju, igri, hranjenju, oblačenju dojenčka ... Dvignili bomo zastor in se pridružili njenemu družinskemu življenju. 

Z Nejcem sva dobila super novico. Poklicali so me iz zasebnega vrtca s koncesijo v Škofji Loki, da se je sprostilo mesto. Vprašali so me, ali želim vpisati vanj Ceneta. Bila sem zelo pozitivno presenečena, sploh nisem mogla verjeti. Takoj sem pritrdila in že v naslednjem hipu sem klicala Nejca, da mu sporočim. No, potem sva se začela spraševati, ali ga bova dala v vrtec ali ne. Na koncu sva se odločila, da ga bo začel obiskovati, saj bo tako lažje za našo družino, predvsem pa zame. Tako bom lahko čim prej zaključila študij in napisala magistrsko nalogo. Moje misli so bile te dni usmerjene samo v to, kako bom do septembra doma, kako mi bo uspelo vse obveznosti uskladiti ... Vsak teden bi se morala sproti dogovarjati glede študija in varstva za Ceneta. Kdo bi pazil nanj, od kdaj do kdaj ... S taščo bi morala uskladiti svoj urnik, saj dela en teden dopoldne, en pa popoldne. Včasih Nejc dela cele dneve in tudi nanj ne bi mogla računati ves čas. Tako da sem bila vesela za novico,  a kljub temu me je stiskalo pri srcu. Čez dva tedna gre že v vrtec! 3. januarja. Pogodbo sem že podpisala. Menim, da je vrtec fantastičen, zato sem prepričana, da mu ne bo hudo. Tudi moji starši so se strinjali, da bo odhod v vrtec zanj super in da nam bo tako veliko lažje. Tast in tašča sta bila drugačnega mnenja. Verjameta, da bi bilo bolje, da bi Cene ostal doma do septembra, predvsem zaradi bolezni. Vem, da me potrebuje, da se mu kot mamica posvetim 100-odstotno, da se ukvarjam z njim ... Lahko bi mu samo prižgala televizijo, da bi gledal risanke, ampak tega ne želim početi. In če želim biti ves čas z njim, ne morem opravljati ničesar drugega. Zato bo bolje, da bo osem ur preživljal v vrtcu in se imel fino. Ja, saj vem, da bo verjetno tudi veliko doma, saj bo kdaj pa kdaj tudi zbolel, ker njegov imunski sistem še ni navajen na okolje, polno virusov in bakterij. Ampak, ko bo v vrtcu, bom lahko pisala magistrsko nalogo, se udeležila predavanj, opravila prakso ... In potem bova popoldneve skupaj. Takrat se bom lahko osredotočila samo nanj in se bova imela čudovito. Tako, če povzamem, novica je bila super. Iz javnega vrtca nisem dobila obvestila, da bo kakšno prosto mesto, kajti novih enot ne nameravajo odpreti. V zasebnem vrtcu bo do septembra oz., če se bo imel lepo in ne bo predrago, bo potem tudi v njem ostal.   

Teden je bil praznično obarvan. Nejc je imel veliko novoletnih večerij, in sicer z gasilci, z ekipo floorballa in sodelavci. No, tisti dan, ko je imel on službeno večerjo, sem imela tudi jaz večerjo z gasilkami iz društva. Na pomoč nama je takrat priskočila tašča, ki je nekaj ur skrbela za Ceneta. V soboto, ko je imel Nejc še eno večerjo, pa je Cene prespal pri mojih starših. Že nekajkrat je tako preživel noč pri njima, saj so resnično lepo poskrbeli zanj. Najin sin se ima pri njih super, tako me tudi tokrat ni skrbelo. Malce se je v meni prebudil občutek krivde, ampak srčno sem si želela s prijateljico obiskati praznično okrašeno Ljubljano. Hrepenela sem po tem, da poklepetava in nazdraviva. Hkrati pa sem upala, da bom končno spet imela mirno noč (no, pustimo ob strani to, da me potem dojenček ni zbujal z jokom, ampak sem se kar sama). Najbolj mi je bilo všeč, da sem se naslednji dan zbudila in sem si lahko vzela čas za pitje kave in gledanje serije (seveda se je veliko lepše za vikend zbuditi skupaj z Nejcem in Cenetom v veliki postelji in potem cartati in cartati). Ceneta sem sicer zeloooo pogrešala, ampak mi je godilo. Seveda sem zelo kmalu začela priganjati Nejca, da greva po njega k mojim staršem. Ko sva končno prišla po njega, je spal v vozičku. Kako sem se raznežila ob pogledu nanj ... Kmalu bo eno leto, odkar se nama je pridružil. Zelo sva se navadila na drugačno življenje. Občutek imava, kot da je že celo večnost z nama. Ostali smo do kosila in se še malo družili z babico in dedkom. Nedelje resnično z veseljem preživljam v krogu širše družine ...  

Fotografija: Pexels